Slovenske blogerke o sončenju: Ne sramujmo se bele polti!

Na začetku tedna me je Nika iz bloga Beautyfullblog povabila, da se pridružim sodelovanju nekaterih blogerk z objavo na temo bele polti in sončenja. Ker sem bila ravno sredi projekta, ki sem ga morala zaključiti do četrtka in sem vedela, da mi do srede ne bo uspelo spisati objave (tudi zato, ker je projekt potekal z delom na računalniku, odkar pa moj buši raste, zelo težko dlje časa sedim za računalnikom), sem se odločila, da svoja dva centa na to temo pristavim pozneje. Zakaj? Ker se mi zdi, da bo pogled nekoga, ki živi v vasi v Prekmurju, kjer se, večinoma med starejšimi, zarjavela polt ceni, saj z njo dokazuješ, da delaš zunaj, na vrtu, na njivi, tudi zanimiv. Poleg tega se je moje razmišljanje o zdravlju in vsem, kar povzroča raka, spremenilo dve leti nazaj, ko je moja mama zbolela za rakom dojke in se še danes bori s posledicami te bolezni. Sicer bom pisala bolj s svojega vidika, bom pa na koncu dodala link do objav ostalih punc, kjer je marsikatera izpostavila več podatkov o tem, zakaj sončenje ni zdravo, kako škoduje naši koži in na kakšen način se zaščititi pred soncem.

Spominjam se svojih srednješolskih časov. Takrat sem bila obsedena s sončenjem oz. bolje rečeno praženjem. Zakaj? Naša družina ni šla nikoli za teden ali dva na morje, pri nas je dopust pomenil, da so se opravila kakšna večja dela po hiši (popravljanje, barvanje ...), zato sem se v šolske klopi vedno vračala bolj bela kot ostali sošolci. Priznam, da so mi začeli komentarji v smislu: "Ti pa letos nisi bila nikjer na morju, da si tako bela?" iti na živce, ker se mi je vedno zdelo, da me gledajo zviška, glej jo ubogo, niti morja si ne more privoščiti. Zato sem se med počitnicami pogosto sončila doma, in to ne zjutraj ali proti večeru, pač pa sredi dneva, v najhujši vročini, dostikrat brez zaščite. Ko sedaj pomislim nazaj, se tolčem po glavi, kakšna neumna najstnica sem bila. Tudi, ko smo se šli kopat v toplice, največkrat nisem uporabila sončne kreme, ker sem hotela na hitro dobiti barvo. Sicer imam srečo, da dokaj hitro potemnim. Na začetku sem mogoče malce rdeča, ampak po dveh dneh se barva spremeni v lepo rjavo. Če bi danes srečala 16, 17-letno Tatjano, bi ji rekla, ne delaj teh neumnosti, koža ti bo v prihodnosti hvaležna.
Zadnjih nekaj let se sončenju skušam izogibati kot hudič križa. Ne samo zato, ker sončenje ni dobro za našo kožo, jo postara, da niti ne omenjam hujših posledic, kot je kožni rak, pač pa tudi zato, ker vročine ne prenašam najboljše in res mi ni všeč občutek potu, ki polzi po meni, ko ležim ali hodim po soncu. Seveda pa to ne pomeni, da se zadržujem v hiši, dokler je zunaj svetlo in da poleti niti malo ne potemnim. Ker doma še vedno obdelujemo dve njivi, na katerih gojimo buče, po rokah in obrazu vsako leto postanem zagorela, saj zaradi dela veliko časa preživim na soncu, seveda pa se skušam ustrezno zaščititi. Drugače pa poleti najbolj ljubim senco (in veter, ki poskrbi za malce ohladitve v vročini).

O sončenju v nosečnosti berem različne informacije. Nekateri priporočajo, da naj bi se nosečnice čim bolj izogibale soncu, spet drugi trdijo, da veljajo za nosečnice podobna pravila kot za vse ostale - izogibati se soncu med 11. in 16. uro, ko je sonce najmočnejše, in redno uporabljati zaščito pred soncem. Vsekakor je potrebna neka zdrava pamet in mislim, da si kljub počitnicam na morju vsaka nosečnica želi tega, kar je najboljše zanjo in njenega otroka in se bo zato zaščitila z ustreznim zaščitnim faktorjem, se ne bo pražila na soncu in se mu bo izogibala v času, ko se sonce najmočnejše. Meni osebno vročina v nosečnosti paše še manj kot prej in niti v sanjah ne bi pomislila, da bi se šla pražit na plažo, ampak bi se zaščitila z visokim faktorjem in se ulegla nekje v senci. Drugače pa trenutno sončne žarke najraje lovim do osmih, devetih zjutraj, ko še ni tako vroče in po sedmi uri zvečer, ko zunaj postane malce bolj znosno. Sončenje v nosečnosti je torej zame no-go, ker res ne prenesem vročine in prevročega sonca.


Poslušam opazke na račun svojih belih nog še danes? Seveda. Takoj, ko se oblečem v kratke hlače, dobim pripombo: "Pojdi na sonce, tvoje noge so kot jogurt." Ali pa očetova, ko je treba sredi vročega junija okopavati njivo buč: "Gremo na njive, zdravo je biti na soncu. Boš videla, kako lepo bomo rjavi." Da ne omenjam, da oče še v življenju ni uporabil sončne kreme. Ker baje je rjava polt lepa in zdrava. Komajda ga uspem prepričati v nasprotno in ga zadržati v hiši, dokler vročina malce ne mine (kar je zame tam po šesti popoldan(. Sicer se mi zdi, da pri nas dandanes srečujem več svetlopoltih deklet sredi poletja kot včasih, ampak pri nas v Prekmurju še vedno velja, vsaj med ljudmi, ki jih poznam in so mi bližje, da je nekaj narobe s tabo, če poleti nisi zarjavel - ali to pomeni, da nisi bil na morju, ali pa to pomeni, da si "gospodski" in nič ne delaš (na vrtu ali na njivi). Na srečo sem z leti dobila debelo kožo in me take opazke sploh ne ganejo. Stokrat raje se odločim za zdravje kot pa ugajanje ljudem.